Do prvega poskusa ali nadaljnje uporabe lahko vodi več okoliščin hkrati. Radovednost, vrstniški vpliv, dostopnost snovi, stiska ali želja po pripadnosti lahko igrajo vlogo; noben posamezen dejavnik pa ne napove zanesljivo, kaj bo naredila določena oseba. O mladih zato ne sklepamo na podlagi enega vedenja ali govorice.
Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki
Resolucija ReNPPD23–30 poudarja zgodnjo preventivo in zdrava, varna okolja, v katerih mladi živijo in se učijo. Pomen imajo kakovostni odnosi z odraslimi, občutek pripadnosti, socialne in čustvene spretnosti, možnost pogovora ter podpora ob duševni ali socialni stiski. To niso zagotovila, temveč okoliščine, ki lahko pomagajo varovati zdravje in dobrobit.
Kako se pogovoriti
- Začnite z odprtim vprašanjem in poslušajte odgovor do konca.
- Izrazite skrb konkretno, brez sramotenja ali groženj.
- Vprašajte, kaj mlada oseba ve o snovi, pritisku vrstnikov ali situaciji.
- Skupaj določite zaupanja vredno odraslo osebo ali strokovno službo, s katero se lahko povežete.
- Če se težave ponavljajo ali je prisotna neposredna nevarnost, poiščite strokovno pomoč.
Če te skrbi zase
Ni treba čakati, da se težava poveča. Pogovori se z odraslo osebo, ki ji zaupaš, osebnim zdravnikom ali strokovno službo. Iskanje pomoči je skrb zase, ne razlog za sram.
Vsebinsko izhodišče: ReNPPD23–30, zlasti poglavja 7 in 8.1. Več virov je zbranih na strani Viri in pomoč.